Včeraj sem se po dolgem času zopet spomnil, na fotoaparat in polno spominsko kartico. 
Spadam namreč med tiste, ki se zagrejejo za fotografiranje, nato pa puščajo fotografije na spominski kartici v fotoaparatu dokler le ta ni tako polna, da postane neuporabna. In neuporabna postane ponavadi takrat, ko nujno potrebuješ fotoaparat zaradi kakih zanimivih posnetkov, posledično stare na kartici zbrišem in posnetki se izgubijo za vse večne čase. No tokrat temu ni tako.
Pri pregledu slik sem se pa zamislil. Poglej še ne dolgo tega kar smo pospravljali seno (jp tudi to delamo računalničarji ), sem lahko počival v senci starega košatega oreha, ter v njenem hladu popil še kako zasluženo pivo. Potem pa se za trenutek stemni nebo, razsvetljujejo ga le bliski strel, zapiha orkanski veter in oreh obleži.
Prispodoba za življenje? Mogoče. Jaz sem se zamislil. Živimo namreč v hitenju, pehanju za nekimi cilji, boljšim življenjem, lahko bi tudi rekli boljšim standardom,… Med tem pa pozabimo živeti. Torej v čem je smisel? Cilje v življenju potrebujemo, drugače kaj hitro stagniramo,…se strinjam. Vendar doseg cilja, za kakršno koli ceno je ludizem, norost, ki peha ta svet v pogubo. Kaj ti bo boljši standard, ko pa cel dan ne vidiš otrok, ne greš uživat pozitivne energije, ki ti jo lahko ponudi narava, se s partnerjem zaradi utrujenosti niti ne pozdravita več, se odtujita, ne pogledata več v oči, ter si rečeta rad te imam,…torej kaj ti bo standard? In pride vihar, te položi in v zadnjih trenutkih obžaluješ, da nisi bil tam,…na rojstnodnevnem praznovanju svojega otroka, zraven svojega partnerja, ko te je potreboval,…. Resnično dvomim, da bi si rekel: Zakaj nisem zaslužil več?
Torej modrost bi bila uspešna plovba med pehanjem za dosego ciljev, ter stvarmi ki res nekaj pomenijo, zaradi katerih konec koncev tudi živimo.
